Vprašaj naključnega človeka, kdo poganja Bitcoin, in dobil boš isti odgovor: rudarji.
Odgovor je napačen. In ni napačen malo — napačen je v tistem delu, ki šteje.
Rudarji so vidni. Porabijo ogromno elektrike, gradijo hale v Teksasu in Paragvaju, o njih pišejo novice. Vozlišča ne počnejo ničesar spektakularnega. Tiho stojijo na policah v stanovanjih po vsem svetu in preverjajo.
Pa vendar: rudar lahko samo predlaga. Vozlišče odloči.
Ta modul je o tem, zakaj je tako in zakaj bi te to moralo zanimati.
Kaj vozlišče sploh je
Vozlišče je računalnik, ki počne dve stvari.
Prvič, hrani celotno kopijo knjige. Vsako transakcijo od januarja 2009 do danes. Vse do zadnjega bloka. Nekaj sto gigabajtov — manj, kot ima marsikdo fotografij na disku.
Drugič, preverja. Vsakič, ko nekje na svetu nastane nov blok, ga vozlišče prejme in ga vzame pod drobnogled, preden ga doda svoji kopiji.
To je vse. Ni bolj zapleteno.
Naprava je lahko star prenosnik, majhen računalnik za sto evrov ali namenska škatla. Ne potrebuje posebne strojne opreme, ne velja mu graditi hale in ne porabi omembe vredne elektrike — tako kot žarnica.
Kaj natanko preverja
Tukaj postane zanimivo, ker seznam pove, kdo v Bitcoinu resnično nadzoruje kaj.
Za vsak nov blok vozlišče preveri:
- Ali podpisi držijo? Je vsak porabljen kovanec odklenil nekdo, ki ima do njega ključ?
- Ali ti kovanci sploh obstajajo? So bili res ustvarjeni v neki prejšnji transakciji?
- Ali niso bili že porabljeni? To je stari problem dvojne porabe, ki ga pred Bitcoinom nihče ni rešil brez posrednika.
- Ali je nagrada pravilne velikosti? Če si je rudar dodelil en satoši preveč, blok pade.
- Ali je uganka res rešena? Je dokazilo o delu veljavno?
- Ali blok sledi pravilom, ki smo se jih dogovorili? Vsem, ne le nekaterim.
Če ena sama od teh točk ne drži, gre blok v koš. Brez razprave, brez opozorila, brez druge priložnosti.
Rudar je za tisti blok porabil resnično elektriko in resničen denar. Nepovratno. Vseeno.
Rudar lahko porabi milijon evrov elektrike. Če blok ne ustreza pravilom, ga vozlišča zavržejo in tistega milijona ni več. Tu je meja rudarjeve moči.
Sodnik, ki dela zastonj
Zdaj pride del, ki novince največkrat zmede.
Vozlišče ne zasluži ničesar. Niti satošija. Ne dobi nagrade, ne dobi deleža provizij, ne dobi ničesar. Nasprotno — stane te napravo, nekaj elektrike in nekaj popoldnevov.
Zakaj bi torej kdo to počel?
Vrnimo se v vas. Sosed ima doma svoj prepis knjige. Vsak večer ga primerja s sosedovim. Za to ne dobi plačano niti evra.
Zakaj to počne?
Ker če ima svojo kopijo, mu nihče ne more reči, da njegova hiša ni njegova. Ne rabi verjeti županu na besedo. Ne rabi upati, da je pisar pošten. Sam preveri.
To ni plača. To je nekaj drugega — in za marsikoga vrednejšega.
Bistvo problema pri običajnem denarju je vse zaupanje, ki je potrebno, da sploh deluje.
— Satoshi Nakamoto · 11. februar 2009, P2P Foundation
Fraza ne zaupaj, preveri ni slogan za majico. Je dobeseden opis dela, ki ga vozlišče opravi vsakih deset minut, vsak dan, brez izjeme.
Kdor nima svojega, sprašuje tujega
Če nimaš vozlišča — večina ljudi ga nima — tvoja denarnica sprašuje nekoga drugega. Neki strežnik nekje ti pove, koliko bitcoina imaš in ali je tvoja transakcija prišla skozi.
To ni katastrofa. Ni pa isto.
Pomeni, da za sliko svojega premoženja zaupaš tujemu računalniku. Če ti ta laže ali se zmoti ali ga nekdo prisili, tega ne moreš ugotoviti sam. Nisi ranljiv za krajo — ključi ostanejo tvoji — si pa ranljiv za napačno sliko.
Razlika je približno taka kot med tem, da imaš doma svoj izvod pogodbe, in tem, da vsakič pokličeš drugo stran in vprašaš, kaj v pogodbi piše.
Večino časa nepomembno. Enkrat na deset let odločilno.
Zakaj Bitcoina ni mogoče zajeti
Sedaj sestavimo vse skupaj.
Po svetu deluje nekaj deset tisoč vozlišč. Nihče ne ve točnega števila, ker se marsikatero ne oglaša javno — in prav to je del bistva.
So v stanovanjih, kleteh, pisarnah, na ladjah, v več kot stotih državah. Vsako stane malo. Vsako je nadomestljivo. Nobeno ni pomembno.
Zdaj si predstavljaj, da hočeš Bitcoin ustaviti.
Rudarje bi lahko našel — velike hale porabijo veliko elektrike in se jih da izslediti. Menjalnice bi lahko zaprl, ker imajo naslove in direktorje. Razvijalce bi lahko obiskal.
Vozlišč pa je preveč, so predrobna in preveč razpršena. Vsakič, ko eno ugasneš, lahko nekdo drug čez pet minut zažene novega. Ne potrebuješ dovoljenja in nikogar ni treba obvestiti.
Bitcoina ne varuje njegova moč. Varuje ga njegova poceni ponovljivost.
Prava hierarhija
Zapomni si to zaporedje; v naslednjem modulu bo dobilo pomen.
| Kdo | Kaj lahko | Česa ne more |
|---|---|---|
| Rudar | Predlaga nov blok in izbere, katere transakcije vanj vključi | Ne more spremeniti pravil, ne ustvariti bitcoina iz nič, ne porabiti tujega |
| Vozlišče | Sprejme ali zavrne vsak blok; določa, kaj sploh je veljavna veriga | Ne more nikomur ničesar ukazati niti prisiliti drugih vozlišč |
Rudar dela za vozlišča, ne obratno. Kdor tega ne ve, si Bitcoin predstavlja z glavo navzdol.
Za zapomniti
- Vozlišče hrani celotno kopijo verige in preverja vsak nov blok po pravilih.
- Če blok ne ustreza pravilom, ga zavrže — ne glede na to, koliko energije je rudar porabil.
- Vozlišče ne zasluži nič. Poganjaš ga zato, da ti ni treba nikogar vprašati.
- Kdor nima svojega vozlišča, za sliko svojega premoženja sprašuje tuj računalnik.
- Vozlišč je nekaj deset tisoč, stanejo malo in jih je mogoče takoj nadomestiti. Zato Bitcoina ni mogoče zajeti.
- Rudar predlaga. Vozlišče odloči.
Dejavnost
Odpri bitnodes.io in poglej trenutno število vozlišč, ki se javno oglašajo. Zapomni si številko in vedi, da je resnično število občutno višje.
Nato naredi majhno miselno vajo, ki traja dve minuti.
Predstavljaj si, da si vlada in hočeš Bitcoin ustaviti. Sestavi seznam korakov. Koga pokličeš prvega? Kaj zapreš? Kdo je tvoj naslednji cilj, ko ti prvi korak ne uspe?
Do konca seznama boš prišel sam do ugotovitve, do katere pride vsakdo, ki to poskusi resno: menjalnice se da zapreti, rudarje se da izgnati, ljudi se da prestrašiti. Vozlišč pa je preveč in so prepoceni.
O tem, kako postaviti svoje, bomo govorili v ločenem tečaju o vozliščih.