Vsak sistem ima pravila.
Nogomet ima pravila. Cesta ima pravila. Evro ima pravila. Nič od tega ni sporno in nič od tega ni nenavadno.
Zanimivo vprašanje ni, ali pravila obstajajo. Zanimivo vprašanje je: kdo jih lahko spremeni in kako hitro.
Pri evru je odgovor neprijeten. Svet Evropske centralne banke se sestane, glasuje in odloči. Petindvajset ljudi, ki jih nisi izvolil, se dogovori, koliko denarja bo. Naslednji dan velja. Tebe niso vprašali za mnenje, ker to ni del postopka.
Pri Bitcoinu odgovor ni „težko". Odgovor je nihče.
In to ni zato, ker bi bilo prepovedano. Prepovedi ni. Kodo lahko odpreš, številko 21 milijonov poiščeš in jo prepišeš v dvesto milijonov. Traja pol minute in nihče te ne bo poklical.
Zakaj se to potem ne zgodi, je zgodba tega modula.
Štiri pravila, ki jih moraš poznati
Bitcoin ima veliko pravil. Za razumevanje ekosistema zadostujejo poznavanje štirih.
Prvič: 21 milijonov. Toliko bitcoinov bo kdaj obstajalo. Ne približno, ne predvidoma — točno toliko. Zadnji delček bo izkopan nekje okoli leta 2140. Po tem nikoli več noben nov bitcoin.
Drugič: blok približno vsakih deset minut. V knjigo se doda nova stran v povprečju vsakih deset minut. Včasih v dveh, včasih v petindvajsetih — a povprečje ostaja pri desetih.
Tretjič: razpolovitev vsaka štiri leta (bolj pravilno vsakih 210.000 blokov). Nagrada, ki jo dobi tisti, ki doda stran, se vsaka štiri leta prepolovi. Na začetku 50 bitcoinov na blok. Nato 25. Nato 12,5. In tako naprej, dokler ne ostane nič.
Četrtič: prilagoditev težavnosti. To je pravilo, ki ga skoraj nihče ne omenja — in prav to je najpomembnejše.
Pravilo, ki dela vso težko delo
Poglejmo, kaj se zgodi brez njega.
Bloki nastajajo tako, da računalniki ugibajo, dokler nekdo ne zadene prave številke. Več računalnikov ugiba, hitreje nekdo zadene. Če bi bila uganka vedno enako težka, bi ob podvojitvi števila rudarjev bloki prihajali vsakih pet minut namesto deset. Nagrade bi se delile dvakrat hitreje. Vseh 21 milijonov bi bilo izkopanih prej. Obljuba bi padla.
Bitcoin to reši samodejno. Vsakih 2016 blokov — približno vsaka dva tedna — omrežje pogleda nazaj in prešteje, kako hitro so prihajali bloki. Če so prihajali prehitro, uganko oteži. Če prepočasi, jo olajša. Cilj je vedno isti: povprečje deset minut.
Posledica je nenavadna in jo je vredno prebrati počasi.
Pri vsaki drugi stvari na svetu velja: več ko je povpraševanja, več se je proizvede. Zlato se podraži. Odprejo nov rudnik in zlata je več. Kava se podraži. Zasadijo več kave. Denar se podraži. Natisnejo ga več.
Pri Bitcoinu to ne deluje. Če se podvoji število rudarjev, se ne podvoji količina bitcoina. Podvoji se samo težavnost — in s tem varnost omrežja. Bitcoina je natanko toliko, kolikor ga je bilo predvideno, ne glede na to, koliko ljudi ga hoče.
Bitcoin je najtrši denar, kar jih je bilo kdaj izumljenih: rast njegove vrednosti ne more povečati njegove ponudbe — lahko jo naredi le varnejšo in bolj odporno na napad.
— Saifedean Ammous · The Bitcoin Standard
Vso povpraševanje, ki bi pri katerikoli drugi dobrini povzročilo večjo proizvodnjo, se pri Bitcoinu pretvori v varnost. To ni stranski učinek. To je bistvo.
Pravila niso zakon
Zdaj pa najpomembnejša razlika, ki jo večina spregleda.
Pravila Bitcoina niso zapisana v nobenem zakonu. Ni pogodbe, ki bi jo kdo podpisal. Ni organa, ki bi jih izvrševal. Ni sodišča, kamor bi lahko šel tožit kršitelja.
Pravila obstajajo samo kot programska oprema, ki jo ljudje prostovoljno poganjajo na svojih računalnikih.
To zveni šibko. V resnici je precej trše od zakona.
Zakon lahko spremeni parlament z eno sejo. Da bi spremenil pravila Bitcoina, bi moral prepričati desettisoče ljudi po vsem svetu, da vsak zase, na svojem računalniku, prostovoljno zamenja program — in to za spremembo, ki bi jim znižala vrednost tistega, kar že imajo.
Poskusi to prodati. Nikomur se ne splača.
Pravil Bitcoina ne varuje prepoved, ampak interes. Nihče jih ne krši ne zato, ker ne bi smel, ampak zato, ker bi s tem škodoval predvsem sebi.
Kaj se zgodi s tistim, ki pravila prekrši
Vrnimo se v vas iz prvega modula.
Na prvi strani velike knjige piše, koliko strani se sme letno dopisati. Nekdo doma to stran prečrta in si napiše svojo: petkrat več strani, petkrat več vpisov zase.
Kaj se zgodi?
Ne pride policija. Ni globe. Ni sodišča. Nihče ga ne prijavi.
Zgodi se nekaj precej bolj dokončnega. Pride na trg s svojo knjigo, sosedje jo odprejo, primerjajo s svojo — in gredo naprej. Njegova knjiga ni prepovedana. Samo nikogar ne zanima. Zanj ni več prostora v trgovanju, ker nihče ne priznava njegovih vpisov.
Ostal je s knjigo, v kateri je zelo bogat, in z vasjo, ki tega ne opazi.
To se je v Bitcoinu že zgodilo, večkrat. Vsakič, ko je nekdo ustvaril „boljši Bitcoin" z večjimi bloki ali drugačnimi pravili, je nastala nova veriga. Nekaj časa je bila v novicah. Danes je večina ne pozna.
„Konsenz" ni glasovanje
Beseda konsenz zveni kot skupščina, na kateri se ljudje dogovarjajo. Ni tako.
V Bitcoinu konsenz pomeni preprosto to, da se kopije knjige ujemajo. Nihče ne glasuje. Nihče ne šteje glasov. Vsak zase preveri svoj izvod in ga primerja z ostalimi. Kar ostane po tem preverjanju, je resnica.
Če se ne strinjaš, ne izgubiš glasovanja — preprosto ostaneš s knjigo, ki se z nobeno drugo ne ujema.
Kdo lahko spremeni pravila denarja
| Denar | Kdo lahko spremeni količino | Kako hitro |
|---|---|---|
| Evro | Svet ECB, 25 ljudi | Ena seja |
| Dolar | Odbor FOMC, 12 ljudi | Ena seja |
| Zlato | Nihče neposredno, a rudarji ob višji ceni izkopljejo več | Leta |
| Bitcoin | Nihče — sprememba bi zahtevala prostovoljno soglasje vseh, ki bi z njo izgubili | Nikoli se še ni zgodilo |
Poglej zadnji stolpec. To je celotna razlika med trdim in mehkim denarjem, stisnjena v en stolpec.
Za zapomniti
- Štiri pravila: 21 milijonov, blok na deset minut, razpolovitev na štiri leta, prilagoditev težavnosti.
- Prilagoditev težavnosti je skrivna sestavina: več povpraševanja pomeni več varnosti, ne več bitcoina.
- Pravila niso zakon. So programska oprema, ki jo vsak poganja prostovoljno.
- Kršitelja nihče ne kaznuje. Ostali ga preprosto ignorirajo. S tem nosijo finančne posledice.
- Konsenz ni glasovanje. Je dejstvo, da se kopije ujemajo.
Dejavnost
Odpri mempool.space in poišči dvoje.
Prvo: koliko bitcoina je trenutno v obtoku in kolikšen delež od 21 milijonov je to. Številka te bo verjetno presenetila — večina je izkopana že zdaj.
Drugo: odštevalnik do naslednje razpolovitve. Zapiši si okvirni datum na listek in ga daj nekam, kjer ga boš čez čas našel.
Nato razmisli o eni stvari. Ta okvirni datum je bil znan že leta 2009. Ni ga določil noben odbor, ni bil predmet nobenega pogajanja in nihče ga ne more prestaviti. Zdaj primerjaj to z vprašanjem, koliko evrov bo v obtoku čez štiri leta.
Nihče na svetu ti tega ne zna povedati.
Globlje v to, kako se ta pravila dejansko izvajajo, gremo v ločenem tečaju o rudarjenju.