Rudarji: zapisničarji, ne kovači

Beseda „rudarjenje" je največja škoda, ki jo je Bitcoinu naredil jezik.

Sliši se, kot da nekje pod zemljo obstajajo bitcoini in jih nekdo koplje ven. Kot da so rudarji kovači, ki tolčejo nove kovance.

Ne koplje se nič. Ne kuje se nič.

Rudar dela nekaj precej bolj dolgočasnega — in precej bolj pomembnega. Odloča, kateri zapisi bodo šli v knjigo, in za to pravico plača z elektriko.

Če boš iz tega modula odnesel eno stvar, naj bo ta: rudar ni proizvajalec. Rudar je zapisničar, ki mora za pravico pisanja plačati vnaprej.

Kaj rudar dejansko počne

Trije koraki, in noben ni skrivnosten.

Prvič, zbere. Po omrežju se ves čas potikajo transakcije, ki čakajo na vpis. Rudar jih pobere in izbere tiste, ki jih hoče vključiti — običajno tiste z najvišjimi provizijami.

Drugič, zloži. Iz njih sestavi stran: nov blok.

Tretjič, ugiba. In tukaj gre vsa elektrika.

Preden sme stran ponuditi omrežju, mora rešiti uganko. Uganka je nesramno preprosta in nesramno naporna: ugibaj številko, dokler ne zadeneš prave. Ni bližnjice, ni pametnega postopka, ni računa, ki bi ti dal odgovor. Samo ugibanje, milijarde krat na sekundo.

Ko nekdo zadene, razglasi rezultat. Vsi ostali v eni sekundi preverijo, da je res zadel, in začnejo ugibati za naslednjo stran.

Težko najti, poceni preveriti

To je celotno dokazilo o delu v štirih besedah.

Uganko rešiti je zelo drago. Preveriti, ali jo je nekdo res rešil, je skoraj zastonj — traja delček sekunde in ne stane nič.

To nesorazmerje je celoten trik. Goljufati je predrago, poštenost pa lahko preveri vsak, tudi na starem prenosniku.

Podobno kot sudoku: rešitev iščeš pol ure, ali je pravilna, pa vidiš v desetih sekundah.

Zakaj sploh trošiti elektriko

Tukaj je vprašanje, ki ga postavi vsak: ali se ne bi dalo tega narediti brez porabe?

Ne. In razlog je globlji, kot izgleda.

V digitalnem svetu je vse mogoče kopirati zastonj. Datoteko, podpis, sliko, zapis — vse. Če bi bila pravica do pisanja v knjigo zastonj, bi jo vsak zahteval neomejenokrat in knjiga bi bila brez vrednosti.

Energija je edino, česar ni mogoče ponarediti. Elektrika, ki je porabljena, je porabljena. Ne moreš je kopirati, ne moreš se pretvarjati, da si jo porabil, in ne moreš si je zmisliti (ustvariti iz nič).

Poraba torej ni cena, ki jo Bitcoin plačuje za varnost. Poraba je varnost. Odstrani jo in nič ne ostane.

Zdaj še očitek, ki ga slišiš ob vsaki priložnosti: da Bitcoin porablja preveč elektrike. Nanj je odgovoril že Satoshi leta 2010 in odgovor od takrat ni potreboval popravkov. Rudarji gredo tja, kjer je energija najcenejša — kar skoraj vedno pomeni tja, kjer je odvečna in bi se sicer zavrgla: presežek hidroelektrarn v deževni sezoni, zažgani metan nad naftnimi polji, vetrne elektrarne sredi noči, ko nihče ne rabi toka. Rudar je edini kupec na svetu, ki mu je vseeno, kje stoji. Pravo vprašanje pa tako ali tako ni, koliko energije Bitcoin porabi, ampak koliko je porabi tisto, kar nadomešča — poslovalnice, bankomati, plačilna omrežja in vojska, ki v ozadju podpira rezervno valuto.

Od kod pride nagrada

Rudar dobi dvoje.

Nove bitcoine. To je edini način, kako v obtok pridejo novi kovanci. Ne izda jih nobena banka in ne razdeli jih noben odbor — nastanejo izključno kot plačilo tistemu, ki je opravil delo. Ta del se vsaka štiri leta prepolovi.

Provizije. Vsak, ki pošilja, plača nekaj za prostor na strani. Ta del ostaja.

Iz te tabele sledi nekaj, kar je vredno premisliti. Dolgoročno rudarjev ne bo plačevala nova emisija, ampak uporabniki prek provizij. Bitcoin ne bo večno subvencioniral svoje varnosti z novimi kovanci; nekoč jo bodo plačevali tisti, ki ga uporabljajo.

Rudarski bazeni

Če rudariš sam, lahko čakaš leta, preden kdaj zadaneš. Kot loterija: pričakovani dobiček je razumen, ampak izplačilo pride enkrat na desetletje.

Zato se rudarji združujejo v bazene. Ugibajo skupaj in si nagrado delijo sorazmerno. Namesto redkega velikega zadetka dobiš majhen, a reden priliv.

Tu se pojavi skrb, ki je upravičena: nekaj največjih bazenov obvladuje velik del vse računske moči. To izgleda kot centralizacija — in do neke mere je.

Dve stvari to omilita.

Bazen ni lastnik moči. Moč pripada posameznim rudarjem, ki so vanj priključeni. Če bazen začne delati kaj spornega, se rudarji čez noč prestavijo drugam. To se je že zgodilo, več kot enkrat.

Bazen ne more spremeniti pravil. Tudi če bi vsi bazeni na svetu sklenili dogovor, bi vozlišča iz prejšnjega modula njihove bloke preprosto zavrgla. Vso njihovo moč bi zaustavil star prenosnik v neki kleti.

Česa rudar ne more

Seznam je krajši, kot bi pričakoval, in vsaka vrstica je pomembna.

• Ne more ustvariti bitcoina iz nič. Nagrada je natanko določena; en satoši preveč pomeni zavrnjen blok.
• Ne more porabiti tvojega. Za to bi potreboval tvoj ključ, ki ga nima.
• Ne more spremeniti pravil. Lahko poganja drugačna, a ostane sam s svojo verigo.
• Ne more razveljaviti preteklosti. Starih strani ni mogoče prepisati, ne da bi ponovil vse delo od takrat naprej.

Kaj torej lahko? Eno samo stvar: izbere, katere transakcije bo vključil — in katere bo prezrl. To je resnična moč rudarja in tudi njegova meja. Če te en rudar ignorira, te bo naslednji vključil, ker bi sicer zavrgel tvojo provizijo.

Cenzura, ki traja deset minut, ni cenzura. Je zamuda.

Za zapomniti

• Rudar ne koplje in ne kuje. Zbere transakcije, jih zloži v stran in ugiba, dokler ne zadene.
• Dokazilo o delu: težko najti, poceni preveriti.
• Energija ni cena varnosti. Energija je varnost.
• Nagrada = novi bitcoini (se razpolavljajo) + provizije. Nekoč ostanejo samo provizije.
• Bazeni obstajajo zaradi rednega priliva. Moč pripada rudarjem, ne bazenu.
• Rudar izbira, kaj vključi. Vsega ostalega ne more.

Dejavnost

Odpri mempool.space in klikni na zadnji najdeni blok.

Preveri štiri stvari:

1. Kdo ga je našel — običajno piše ime bazena.
2. Koliko transakcij je notri.
3. Kolikšna je bila nagrada in koliko od tega so bile provizije.
4. Kdaj je bil najden in koliko časa je minilo od prejšnjega.

Zdaj osveži stran čez deset minut. Verjetno bo nov blok. Ali pa ga ne bo — in tudi to je normalno; deset minut je povprečje, ne urnik.

Točko 3 si zapiši. Delež provizij v nagradi bo v naslednjih desetletjih rasel proti sto odstotkom. Danes gledaš zgodnjo fazo tega prehoda.

Kako natanko deluje dokazilo o delu, kako se meri težavnost in kakšna je ekonomika rudarjenja, bomo predelali v ločenem tečaju o rudarjenju.