Razvijalci: pisarji brez oblasti

Če Bitcoin nima šefa, kdo potem popravlja napake?

Nekaj sto ljudi po vsem svetu. Večinoma prostovoljno, v prostem času, brez plače. Nekateri so zaposleni pri podjetjih ali živijo od donacij, večina ne. Za nekatere pravega imena ne poznamo.

Ti ljudje pišejo Bitcoin Core — najbolj razširjeno programsko opremo, ki poganja vozlišča in izvaja pravila iz drugega modula.

Novinci to pogosto razumejo narobe. Če ti ljudje pišejo kodo, so pač oni glavni, ne?

Ne. In razlog je isti kot v vsakem prejšnjem modulu.

Predlog ni odlok

Koda Bitcoina je odprta. Vsakdo jo lahko prebere, kopira in spremeni. Ni licence, ni skrivnosti, ni patenta.

Kdor želi kaj spremeniti, napiše BIP — predlog za izboljšavo Bitcoina. Predlog opiše, kaj bi rad spremenil in zakaj. Objavi ga. Ljudje ga preberejo, kritizirajo, raztrgajo, dopolnijo.

Nato se zgodi tisto, kar je za razumevanje ekosistema bistveno: nič se ne zgodi samo od sebe.

Nekdo mora predlog napisati v kodo. Nekdo mora kodo izdati. In potem mora vsak posamezen človek na svetu, ki poganja vozlišče, sam sesti in prostovoljno namestiti to različico.

Če je ne namesti, zanj velja staro pravilo. Razvijalec ne more storiti ničesar.

V vasi je razvijalec pisar. Predlaga, da bi v knjigo uvedli nov pravopis. Natisne primerek in ga postavi na trg. Če sosedje njegov pravopis prepišejo v svoje kopije, je pravilo spremenjeno. Če ga ne, je pisar napisal knjigo, ki jo bere sam.

Mehko in trdo

Spremembe pravil se delijo na dve vrsti in razlika ni v velikosti, ampak v združljivosti nazaj.

Mehki razcep (soft fork) pravila zaostri. Vse, kar je po novih pravilih veljavno, je veljavno tudi po starih. Vozlišče, ki se ne posodobi, nove bloke še vedno sprejema — le da ne razume vsega, kar je v njih. Ostane v omrežju.

Trdi razcep (hard fork) pravila razširi. Nekaj, kar je bilo prej prepovedano, postane dovoljeno. Staro vozlišče takih blokov ne more sprejeti, ker po njegovih pravilih niso veljavni. Kdor se ne posodobi, ostane na svoji verigi. Nastaneta dva Bitcoina.

Zato so v Bitcoinu mehki razcepi pravilo in trdi izjema. Mehki razcep nikogar ne prisili. Trdi razcep vse postavi pred izbiro in omrežje razdeli.

Vojna za velikost bloka

Zdaj pa zgodba, zaradi katere ta modul sploh obstaja. Če jo razumeš, razumeš celoten ekosistem.

Spor. Bitcoin bloki so omejeni na približno en megabajt. Okoli leta 2015 je omrežje postajalo polno, provizije so rasle in transakcije so čakale dlje. Rešitev se je zdela očitna: povečajmo bloke.

Argument je zvenel razumno. Več prostora, cenejše transakcije, več uporabnikov.

Protiargument je bil tišji, a globlji. Večji bloki pomenijo večjo verigo. Večja veriga pomeni dražje vozlišče. Dražje vozlišče pomeni manj vozlišč. Manj vozlišč pomeni, da preverjanje preide v roke peščice — in tisti trenutek Bitcoin ni več to, kar je.

Poceni transakcije danes, plačane z decentralizacijo jutri.

Kdo je bil na kateri strani. Za večje bloke se je postavil skoraj ves vidni del industrije: največje borze, največji rudarji, znana podjetja, dva vidna razvijalca iz prvih let. Maja 2017 je nastal dogovor, podpisan v New Yorku — podpisniki so predstavljali okoli 80 odstotkov vse rudarske moči na svetu.

Na drugi strani so bili ljudje, ki so doma poganjali vozlišča. Brez organizacije, brez sponzorjev, brez pravne osebe.

Če bi Bitcoin deloval kot podjetje, bi bilo konec. Osemdeset odstotkov moči in vsi veliki igralci na eni strani — o čem se je še pogovarjati?

Kaj se je zgodilo. Uporabniki so preprosto ostali pri svojih pravilih. Nastal je predlog, po katerem bi vozlišča od določenega datuma zavračala bloke, ki novih pravil ne bi upoštevala. Nihče ni nikogar prosil za dovoljenje in nihče ni glasoval. Vsak je samo povedal, kaj bo njegovo vozlišče sprejemalo.

Rudarji so se znašli pred računom, ki so ga znali narediti sami: lahko rudarijo bloke, ki jih polovica omrežja ne bo sprejela, in ostanejo brez nagrade — ali pa se uklonijo.

Uklonili so se. Avgusta 2017 je bila sprejeta nadgradnja SegWit, ki je težavo rešila mehko, brez razcepa. Novembra istega leta je bil dogovor o večjih blokih tiho preklican, nekaj dni preden bi moral začeti veljati.

Kaj je ostalo. Tisti, ki so hoteli večje bloke, so avgusta 2017 naredili svojo verigo. Nekaj mesecev je bila v novicah. Danes je večina ljudi ne pozna po imenu.

En razvijalec je že leta 2016 razglasil, da je Bitcoin propadel eksperiment, prodal svoje kovance in odšel. Bitcoin je od takrat zrasel v nekaj, česar takrat nihče ni napovedoval.

Kaj to pomeni v praksi

Trije zaključki, ki jih boš lahko uporabil takoj.

Ko kdo reče „razvijalci bodo spremenili Bitcoin", vprašaj: kdo bo to namestil? Brez odgovora na to vprašanje je trditev prazna.

Ko kdo reče „rudarji bodo prevzeli Bitcoin", spomni se leta 2017. Imeli so osemdeset odstotkov moči in vseeno izgubili.

Nadgradnje niso ukaz. SegWit leta 2017 in Taproot leta 2021 sta bila sprejeta, ker so ju ljudje hoteli. Oba mehko, oba brez prisile, oba brez razcepa.

Za zapomniti

• Bitcoin razvija nekaj sto ljudi, večinoma prostovoljno. Koda je odprta.
• BIP je predlog, ne odlok. Med predlogom in pravilom stoji vsak posamezen uporabnik.
• Mehki razcep zaostri pravila in nikogar ne izključi. Trdi razcep razdeli omrežje.
• V vojni za velikost bloka so bili veliki igralci in 80 odstotkov rudarske moči na eni strani. Izgubili so.
• Moč v Bitcoinu ni v računski moči, ne v kapitalu in ne v kodi. Je v tem, čigava pravila ljudje prostovoljno poganjajo.

Dejavnost

Odpri repozitorij Bitcoin Core na GitHubu in poglej tri stvari:

1. Koliko ljudi je prispevalo kodo. Številka je večja, kot pričakuješ.
2. Kdaj je bila zadnja sprememba. Verjetno danes ali včeraj.
3. Odprte razprave. Preberi eno naključno. Videl boš ljudi, ki se strastno ne strinjajo — in nikogar, ki bi lahko rekel zadnjo besedo.

Prav ta odsotnost zadnje besede je tisto, kar Bitcoin dela počasnega. In prav zato je tudi trden.

Kako natanko potekajo nadgradnje, kaj sta prinesla SegWit in Taproot in kaj se pripravlja, bomo predelali v ločenem tečaju o nadgradnjah Bitcoina.