2014 milijard evrov — kdo to plača in zakaj vas zavajajo

Evropski parlament (vir) je predlagal proračun v višini 2014 milijard evrov. Novice so se vrstile ena za drugo: konkurenčnost, zeleni prehod, obramba, digitalizacija, kmetijstvo. Vse skupaj opisano z besedo, ki jo politiki obožujejo: naložba.

Toda tukaj je vprašanje, ki ga ni postavil skoraj nihče: od kod ta denar prihaja?

Ni čarobne vreče

Denarja ni mogoče ustvariti iz nič — vsaj ne brez posledic. Ko vlada ali institucija razpolaga z 2014 milijarde evrov, obstajata le dve možnosti.

Prva: denar vzame od nekoga — podjetij, delavcev, lastnikov — v obliki davkov.
Druga: si ga sposodi, kar pomeni, da ga bo moral nekdo vrniti v prihodnosti skupaj z obrestmi.

Ker evropske države tega dolga v praksi nikoli v celoti ne odplačajo, obstaja še tretja pot: centralna banka denar »ustvari«, kar razredči vrednost vsega, kar že imamo privarčevanega.

Ko politik govori o proračunski »naložbi«, v resnici govori o prerazporeditvi: vzemi A-ju, daj B-ju. Vprašanje je le, kdo je A in kdo B.

Kdo je A?

A je vsak, ki dela, ustvarja, prodaja ali vlaga v Evropi. Davki na dohodek, DDV, davki na to in davki na ono, prispevki — vse to je del, ki ga posameznik ali podjetje ne dobi.

Denar, ki ne konča v državni blagajni, bi sicer lahko šel v višjo plačo zaposlenemu, v nakup opreme, v razvoj novega produkta ali preprosto v varčevanje za starost.

Ko ta denar vzame država in ga pošlje skozi bruseljski aparat, se na poti izgubi precejšen del: administracija, regulatorji, revizorji, svetovalci, projektne pisarne, vnaprej dogovorjeni posli z ljudmi in podjetji, ki so blizu vladnemu aparatu. Vsak vmesni korak pobere svoj delež. Tisto, kar na koncu prispe do »naložbe«, je manj, kot je bilo vzeto iz žepa davkoplačevalca. Predvsem pa se državni denar nikoli ne porablja učinkovito.

To ni zarota — to je osnovna realnost vsakega posredniškega sistema.

Kdo je B?

Tu postane stvar zanimiva. B ni nujno tisti, ki bi denar porabil najbolj učinkovito ali ustvaril največ vrednosti za družbo.

B je tisti, ki je najbližje odločevalcem. Tisti, ki ima pisarno v Bruslju. Tisti, ki ima dostop do razpisov in razume, kako se napiše uspešna prijava za evropska sredstva.

Trg je brutalno tekmovalen: preživijo podjetja, ki kupcem ponujajo to, kar ti dejansko želijo.
Proračunski proces je politično demokratičen: preživijo projekti, ki ustrezajo trenutnim prioritetam Parlamenta in Komisije — ne glede na to, ali te prioritete dejansko sploh rešujejo problem.

Zeleni prehod za sto milijard? Energija bo verjetno najprej dražja, preden bo morda postala cenejša.
Digitalizacija za dvajset milijard? Enak denar bi zasebni sektor pogosto porabil hitreje in učinkoviteje — a zasebni sektor nima glasovalnih pravic v Strasbourgu.

Odgovornost? Kje?

V celotnem poročanju o proračunskem predlogu ni omenjene niti ene konkretne meritve uspešnosti. Nobene številke, ki bi rekla: »Iz prejšnjega proračuna smo dosegli to in to.« Nobene analize: »Teh sto milijard iz preteklega obdobja je prineslo ta rezultat.«

In to ni naključje.

Sistem je zasnovan tako, da odgovornost težko obstaja. Ko podjetje naredi slab produkt, ga kupci ne kupijo — in podjetje propade. Ko vladni program ne uspe, je rešitev pogosto ena: naslednje leto povečaj proračun, ker »ni bilo dovolj sredstev«.

Neuspeh tako postane argument za več denarja, ne za manj.

2,014 milijarde evrov brez jasnih meril uspešnosti ni naložba. Je potrošnja z lepšim imenom. In kraja s pravim.

Dolg je odložen davek

Precejšen del tega proračuna bo financiran z zadolževanjem. Politiki to predstavljajo kot premišljeno odločitev — zakaj bi obremenjevali davkoplačevalce danes, če si lahko sposodimo in plačamo jutri?

Odgovor je preprost: ker jutri plačajo naši otroci.

Javni dolg ni abstraktna številka. Je konkretna obveznost, ki jo bodo morale prihodnje generacije poravnati — bodisi z višjimi davki bodisi z inflacijo, ki jim bo razvrednotila prihranke.

Vsak evro, ki si ga EU danes sposodi »za investicije v prihodnost«, je davek na prihodnost — brez tega, da bi prihodnost imela glasovalno pravico.

Kaj mediji zamolčijo

Novice o proračunu EU sledijo predvidljivemu vzorcu: objavijo številko, naštejejo kategorije, citirajo politike, ki razlagajo, kako nujne so te naložbe. Morda dodajo še kratko izjavo opozicije — in to je to. Vse skrbno pripravljeno in brano iz skripte.

Redko pa kdo vpraša:

• Kje so rezultati prejšnjega proračuna?
• Katera merila bodo pokazala, ali je ta proračun uspešen? Kakšna je učinkovitost porabe sredstev glede na pričakovane koristi?
• Kdo konkretno nosi odgovornost, če cilji niso doseženi?
• Kolikšen delež teh 2014 milijard evrov bo šel za administracijo sistema, podjetjem blizu vladam, podkupninam idr?

To niso neprijetna vprašanja. To so edina vprašanja, ki zares štejejo.

Bitcoin kot ogledalo

Obstaja zanimiva vzporednica. Medtem, ko se v Bruslju glasuje o tem, kako prerazporediti milijarde evrov, v ozadju deluje sistem, ki ne potrebuje glasovanj, lobistov ali proračunskih odborov.

Bitcoin ima vgrajeno omejitev: nikoli ga ne bo več kot 21 milijonov enot. Nihče je ne more enostransko spremeniti. Ni odbora, ki bi se odločil, da jo »začasno« poveča »zaradi naložb v prihodnost«. Ni centralne banke, ki bi dodala ničlo.

Vsaka enota je enako redka — danes in čez dvajset let.

To ne pomeni, da Bitcoin rešuje vse probleme. Pomeni pa, da ponuja preprosto, a pogosto spregledano resnico: ko denar ni pod nadzorom nobenega odbora, ga nihče ne more tiho vzeti iz vašega žepa skozi inflacijo.

Nimate lobistov, ki bi se borili za vaš delež proračuna. Imate pa matematično zagotovilo, da vrednost, ki ste jo ustvarili in shranili, ostane vaša.

2,014 milijarde evrov bo porabljenih. Del za dobre namene. Del bo izginil v administraciji in korupciji. Del bo odplačan z davki vaših otrok. Nihče ne bo osebno odgovarjal.

Bitcoin tega ne obljublja. Samo kopiči bloke. Bloke odgovornosti in resnice.